Koregulacija v Enso skupini

Koregulacija je proces, v katerem se čustveno in telesno stanje posameznika uskladi in uravnava v odnosu z drugo osebo. Ljudje smo namreč socialna bitja, pri čemer že minimalni socialni signali, kot so ton glasu, očesni stik, obrazna mimika, telesna drža in čustvena odzivnost lahko neposredno vplivajo na delovanje avtonomnega živčnega sistema ter pomembno oblikujejo naš stresni odziv in občutek varnosti (Porges 2011).

Ta proces je še posebej izrazit v času zgodnjega razvoja posameznika, ko otrok še nima dovolj razvitih sposobnosti za samostojno uravnavanje čustev in telesne vzburjenosti in se lahko umirja le v odnosu s skrbnikom. Ko je ta odziven, sočuten in čustveno prisoten, otrok skozi ponavljajoče se pozitivne izkušnje postopoma razvija občutek notranje stabilnosti, ki pa predstavlja osnovo tudi za kasnejši razvoj lastne samoregulacije (Feldman 2012).

Sposobnost, da se umirimo sami, se najprej razvija skozi izkušnjo, da nas zna umiriti nekdo drug.

Fiziološka usklajenost med posamezniki

Koregulacija pa se, ne glede na starost in sposobnosti posameznika, nadaljuje tudi v odraslosti ter poteka tako na čustveni kot tudi na telesni ravni. Raziskave kažejo, da med medosebno interakcijo pogosto prihaja do spontane fiziološke usklajenosti, ki se kaže kot posledica zaznane varnosti in kakovosti odnosa. Ti telesni procesi med posamezniki delujejo v večini povsem nezavedno in so povezani z večjim občutkom povezanosti ter zmanjšano stresno odzivnostjo (McCraty et al. 2009).

Ta fiziološka usklajenost se lahko kaže na več ravneh:

• srčnem utripu

• dihanju

• aktivaciji avtonomnega živčnega sistema

V skupini takšne za takšne pogoje poskrbi jasna in ponovljiva struktura srečanj, v katerih se posameznik lažje umiri ter postopoma vzpostavi zaupanje. Ko posameznik v skupini začuti, da je v skupini lahko sproščen in v stiku s sabo, se njegova motivacija za raziskovanje in samorefleksijo postopoma povečuje. Raziskave pa kažejo, da je prav občutek povezanosti eden ključnih dejavnikov, ki spodbuja psihološko spremembo in osebni razvoj (Yalom in Leszcz 2020; Burlingame et al. 2011).

Občutek povezanosti ustvarja prostor, v katerem se lahko posameznik razvija in spreminja.

Enso skupina

Enso skupina predstavlja strukturiran skupinski proces, ki temelji na ponovljivi in jasno vodeni obliki srečanj, pri čemer poslušanje srčnega utripa deluje kot neposreden, ponavljajoč se telesni signal, ki udeležencem omogoča stik s svojimi notranjimi procesi, podporna besedila pa pri tem z uporabo opisnega in metaforičnega jezika nagovarjajo in dodatno podpirajo nezavedne procese psihe, pri čemer lahko posamezniki svojo izkušnjo lažje razumejo in umeščajo v širši kontekst.

Nato se v drugem delu srčanj odpre prostor za skupinsko refleksijo, v kateri lahko udeleženci, znotraj skupinskega kroga ob prisotnosti dveh Enso mentorjev, poročajo o svoji izkušnji in podelijo svoja občutja. Individualni proces tako dobi dodatno podporo skupine in s tem priložnost za boljšo integracijo izkušnje.

Izkušnje kažejo, da se tekom srečanj skupinska kohezija razvije spontano in postopoma, pri čemer imata zrcaljenje in normalizacija pomembno vlogo pri razvijanju občutka pripadnosti in zmanjšanju občutkov izolacije (Corey, 2016).

Zrcaljenje in normalizacija

Zrcaljenje v skupini omogoča, da se udeleženci lahko prepoznajo v izkušnjah, občutkih ali odzivih drugih ter s tem širijo svojo perspektivo oziroma razvijejo drugačen odnos do svojega doživljanja. Takšni trenutki pogosto prispevajo tudi k zmanjšanju občutkov izolacije ali sramu, saj posameznik vidi, da so njegova doživljanja del širše človeške izkušnje (Yalom in Leszcz 2020; Corey 2016).

Šele z razumevanjem, da imajo tudi drugi podobne občutke ali težave, lahko posamezniki svoje doživljanje normalizirajo in ga s tem tudi lažje sprejmejo in tolerirajo. Po drugi strani pa lahko v pogovoru z drugimi razvijajo tudi učinkovitejši jezik za opis svojih notranjih stanj in se s tem učijo boljšega izražanja, interpretacije in integracije - kar pomembno prispeva k sposobnosti samoregulacije (Farb idr., 2007).

Ko se prepoznamo v drugih, postane tudi lastna izkušnja bolj znosna.

Literatura

1. Gary M. Burlingame, McClendon, D. T., & Alonso, J. (2011). Cohesion in group therapy. Psychotherapy, 48(1), 34–42.

2. Gerald Corey (2016). Theory and Practice of Group Counseling (9th ed.). Boston: Cengage Learning.

3. Ruth Feldman (2012). Parent–infant synchrony: A biobehavioral model of mutual influences in the formation of affiliative bonds. Monographs of the Society for Research in Child Development, 77(2), 42–51.

4. Rollin McCraty, Atkinson, M., Tomasino, D., & Bradley, R. T. (2009). The coherent heart: Heart–brain interactions, psychophysiological coherence, and the emergence of system-wide order. Integral Review, 5(2), 10–115.

5. Stephen W. Porges (2011). The Polyvagal Theory: Neurophysiological Foundations of Emotions, Attachment, Communication, and Self-Regulation. New York: W. W. Norton & Company.

6. Irvin D. Yalom, & Molyn Leszcz (2020). The Theory and Practice of Group Psychotherapy (6th ed.). New York: Basic Books.