Koregulacija v Enso skupini

Koregulacija je osnovni proces, preko katerega se čustvena in telesna stanja uravnavajo v odnosu z drugimi ljudmi. Na naše notranje ravnovesje vplivajo že zelo preprosti socialni signali, kot so ton glasu, očesni stik, obrazna mimika, telesna drža in čustvena odzivnost. Ti signali neposredno vplivajo na delovanje avtonomnega živčnega sistema ter pomembno oblikujejo naš stresni odziv in občutek varnosti (Porges 2011).

Ta proces je še posebej izrazit v zgodnjem razvoju, ko otrok še nima dovolj razvitih sposobnosti za samostojno uravnavanje čustev in telesne vzburjenosti, zato se sprva umirja predvsem v odnosu s skrbnikom. Ko je ta odziven, sočuten in čustveno prisoten, otrok skozi ponavljajoče se izkušnje postopoma razvija občutek notranje stabilnosti, ki predstavlja osnovo za kasnejši razvoj lastne samoregulacije (Feldman 2012).

Sposobnost, da se umirimo sami, se najprej razvija skozi izkušnjo, da nas zna umiriti nekdo drug.

Fiziološka usklajenost med posamezniki

Koregulacija se, ne glede na razvite sposobnosti posameznika, nadaljuje tudi v odraslosti ter poteka tako na čustveni kot telesni ravni. Raziskave kažejo, da med medosebno interakcijo pogosto prihaja do spontane fiziološke usklajenosti, ki je povezana z večjim občutkom povezanosti ter zmanjšano stresno odzivnostjo organizma (McCraty et al. 2009) in zajema usklajenost :

• srčnega utripa

• dihanja

• aktivacije avtonomnega živčnega sistema

Struktura in kohezija v skupini

Da bi se koregulacija lahko vzpostavila tudi v skupinskem kontekstu, ima ključno vlogo občutek povezanosti med člani, saj prav ta ustvarja pogoje, v katerih se posameznik lažje umiri in odpre svojemu notranjemu doživljanju. K temu pomembno prispeva jasna in ponovljiva struktura srečanj.

Predvidljiv potek, časovni okvir in način komunikacije ustvarjajo občutek stabilnosti ter zmanjšujejo negotovost, hkrati pa omogočajo, da se pozornost postopoma preusmeri iz zunanjega dogajanja v notranjo izkušnjo.

Ko posameznik v skupini začuti, da je sprejet in da pripada skupini, se njegova sposobnost odprtosti, raziskovanja in učenja skozi izkušnjo postopoma povečuje. Raziskave kažejo, da je prav občutek povezanosti eden ključnih dejavnikov, ki podpira psihološko spremembo in osebni razvoj (Yalom in Leszcz 2020; Burlingame et al. 2011).

Občutek povezanosti ustvarja prostor, v katerem se lahko posameznik razvija in spreminja.

Zrcaljenje

K večji skupinski povezanosti prispeva tudi zrcaljenje oziroma dejstvo, da se v izkušnjah drugih lahko pogosto prepoznamo. Ob poslušanju ali opazovanju odzivov soudeležencev, lahko v njih prepoznamo tudi del sebe, kar prispeva k večjemu sočutju in razumevanju naše lastne izkušnje.

Pomemben del tega procesa je tudi normalizacija. Ko vidimo, da imajo tudi drugi podobne občutke ali izkušnje, se zmanjša občutek, da smo v tem sami ali da je z nami nekaj narobe, kar lahko pomembno zmanjša občutke izolacije, sramu ali odtujenosti ter poveča občutek povezanosti in sprejetosti (Yalom in Leszcz 2020; Corey 2016).

Občutek, da nismo sami v svojem doživljanju močno vpliva tudi na naš živčni sistem, saj pomaga sprostiti napetost in prispeva k večji pomirjenosti.

Ko se prepoznamo v drugih, postane tudi lastna izkušnja bolj znosna.

Zrcaljenje in normalizacija prispevata tudi k razvoju metakognitivnih procesov, ki omogočajo posamezniku, da svojo izkušnjo bolje integrira in umesti v širši kontekst (Farb et al. 2007).

Enso skupina

Enso skupina zajema kombinacijo strukturiranega procesa, telesne izkušnje in skupinske refleksije. Jasna in ponovljiva struktura srečanj ustvarja občutek varnosti in predvidljivosti, poslušanje srčnega utripa usmerja pozornost navznoter in podpira umirjanje, podporna besedila pa usmerjajo nezavedne procese in prispevajo k večjemu občutku varnosti.

Posameznik tako sprva usmeri svojo pozornost na notranje procese, nato pa lahko po poslušanju svojo izkušnjo podeli znotraj skupine, kar omogoča, da se refleksija ne odvija le individualno, temveč tudi znotraj celotne skupine. Vse izkušnje so sprejete in podprte tudi s strani Enso mentorjev, ki med drugimi zagotavljajo prostor, kjer se vsak udeleženec lahko izrazi in podeli svoje doživljanje.

Izkušnje kažejo, da se koregulacija v Enso skupini razvije spontano in postopoma pri čemer pa se udeleženci ob tem učijo tudi samoregulacije, razvijanja boljšega stika s telesom ter večjo sposobnost samostojnega uravnavanja notranjih stanj.

Literatura

1. Stephen W. Porges. (2011). The Polyvagal Theory: Neurophysiological Foundations of Emotions, Attachment, Communication, and Self-Regulation. New York: W. W. Norton & Company.

2. Ruth Feldman. (2012). Parent–infant synchrony: A biobehavioral model of mutual influences in the formation of affiliative bonds. Monographs of the Society for Research in Child Development, 77(2), 42–51.

3. McCraty, R., Atkinson, M., Tomasino, D., & Bradley, R. T. (2009). The coherent heart: Heart–brain interactions, psychophysiological coherence, and the emergence of system-wide order. Integral Review, 5(2), 10–115.

4. Irvin D. Yalom, & Molyn Leszcz. (2020). The Theory and Practice of Group Psychotherapy (6th ed.). New York: Basic Books.

5. Burlingame, G. M., McClendon, D. T., & Alonso, J. (2011). Cohesion in group therapy. Psychotherapy, 48(1), 34–42.

6. Gerald Corey. (2016). Theory and Practice of Group Counseling (9th ed.). Boston: Cengage Learning.

7. Farb, N. A. S., Segal, Z. V., Mayberg, H., Bean, J., McKeon, D., Fatima, Z., & Anderson, A. K. (2007). Attending to the present: Mindfulness meditation reveals distinct neural modes of self-reference. Social Cognitive and Affective Neuroscience, 2(4), 313–322.

8. Khalsa, S. S., Adolphs, R., Cameron, O. G., Critchley, H. D., Davenport, P. W., Feinstein, J. S., et al. (2018). Interoception and mental health: A roadmap. Biological Psychiatry: Cognitive Neuroscience and Neuroimaging, 3(6), 501–513.