Regulacija živčnega sistema s poslušanjem srca

V sodobnem času pospešen ritem življenja, visoka pričakovanja in pritiski ter stalna izpostavljenost dražljajem pogosto vodijo v kronično aktivacijo stresnega odziva. Ta se začne s prepoznavanjem nevarnosti ali povečane obremenitve, ki jo možgani zaznajo kot grožnjo, in je tesno povezan z delovanjem osi hipotalamus–hipofiza–nadledvična žleza (HPA). Ta os povezuje možgane z nadledvičnimi žlezami, ki ob dolgotrajni aktivaciji, zlasti ob prevladi simpatičnega dela avtonomnega živčnega sistema, izločajo povečane količine stresnih hormonov, predvsem kortizola in adrenalina.

Povišano raven teh hormonov pogosto prepoznamo kot vztrajno notranjo napetost, razdraženost, negativen miselni tok, skrbi ali čustveno preplavljenost, hkrati pa se zaradi dolgotrajne porabe energijskih zalog pogosto pojavi tudi povečana utrujenost in občutek praznine (Porges, 2011). Nevrološke študije pri posameznikih z dolgotrajnim stresom, depresijo ali posttravmatsko stresno motnjo pa so pokazale do kar 20 % zmanjšanje volumna hipokampusa skupaj s povečano aktivnostjo amigdale in oslabljenim delovanjem prefrontalnega korteksa (McEwen 2007; Sapolsky 2004; Bremner et al. 1995; Videbech & Ravnkilde 2004; Picard & McEwen 2018), kar lahko postopoma preoblikuje notranje doživljanje in odzivanje, vpliva na procese spomina in učenja ter poveča občutljivost na zaznavanje nevarnosti, ob tem pa zmanjša občutek notranje varnosti in zmožnost učinkovitega soočanja s čustvenimi izzivi.

Kronična aktivacija kortizola izčrpava energijske zaloge telesa ter povzroča številne fizične in psihične simptome.

Regulacija živčnega sistema in vagusni živec

V stanju kroničnega stresa postane ključno vprašanje: Kako organizem ponovno vrniti v stanje ravnovesja?

Raziskave kažejo, da je uspešna regulacija živčnega sistema,‍ ‍neposredno povezana z aktivacijo parasimpatičnega dela avtonomnega živčnega sistema, zlasti vagusnega živca, ki predstavlja glavno regulacijsko os med telesom in možgani, znotraj katerega ventralni del preko povezav z možganskim deblom, limbičnim sistemom in prefrontalnim korteksom omogoča umirjanje organizma, vzpostavljanje občutka varnosti ter usklajevanje telesnih, čustvenih in socialnih odzivov (Porges 2011; Thayer & Lane 2009).

Ob aktivaciji ventralnega vagusa se poveča parasimpatično delovanje živčnega sistema in vzpostavi se bolj usklajeno delovanje med telesnimi procesi in možganskimi centri, kar se neposredno odraža tudi v bolj variabilnem srčnem utripu, ki postane bolj prilagodljiv in odziven na potrebe telesa. Ob tem se umiri in poglobi tudi dihanje, zmanjša se mišična napetost, hkrati pa se izboljša zaznavanje notranjih telesnih signalov (interocepcija), zaradi česar posameznik lažje prepoznava svoje potrebe in se nanj tudi bolj učinkovito odziva (Porges 2011; Thayer et al. 2012).

Prav tako pa ti regulacijski procesi delujejo tudi v obratni smeri:

S tem ko zavestno usmerimo pozornosti na notranje telesne procese, kot so dihanje, srčni utrip in telesni občutki, lahko aktiviramo svoj parasimpatični sistem in s tem učinkoviteje uravnavamo svoja notranja stanja.

Študije na področju psihofiziologije kažejo, da lahko že kratkotrajne, približno 5–20 minut trajajoče vaje, usmerjene v telo, povečajo parasimpatično delovanje in variabilnost srčnega utripa (HRV) za približno 10–20 % (Lehrer et al. 2003; Shaffer & Ginsberg 2017).

S poslušanjem srca do usklajenosti notranjih ritmov

Raziskave na področju zvočnega entrainmenta kažejo, da ima tudi ritem pomembno vlogo pri oblikovanju možganske aktivnosti in stanj zavesti. Ob enakomerni, ponavljajoči se ritmični stimulaciji se možganska aktivnost postopoma usklajuje z ritmičnim dražljajem, kar se odraža tudi v bolj uravnoteženem delovanju avtonomnega živčnega sistema. Ob tem EEG meritve kažejo povečano aktivnost alfa (8–12 Hz) in theta (4–8 Hz) valov, značilnih za sproščeno, a hkrati budno stanje zavesti (Garcia-Argibay et al., 2019; Maxfield, 1990; Neher, 1962). V tem kontekstu lahko tudi srčni ritem deluje na podoben način, saj s svojo ritmičnostjo podpira uravnavanje procesov organizma, hkrati pa krepi sposobnost zaznavanja telesa in usmerjene pozornosti (Farb et al., 2013; Satpute & Lindquist, 2019).

S poslušanjem srčnega ritma krepimo sposobnost koncentracije in zaznavanja.

Poleg zavestne pozornosti, ki posameznika vodi v stanje umirjene in budne prisotnosti, ki jo pogosto povezujemo tudi s srčno koherenco, pa se hkrati odvija tudi bolj spontan in povsem avtonomen proces telesne regulacije.

Ritmični signali srca namreč lahko spodbudijo tudi nastanek blago spremenjenega stanja zavesti z značilnostmi transa. V takem stanju se, podobno kot pri meditaciji ali hipnotičnih tehnikah, posameznikovo doživljanje poglobi: zaznavanje notranjih občutkov postane izrazitejše, medtem ko se občutek časa in zaznava zunanjega okolja lahko nekoliko spremenita.

Takšno stanje pogosto zmanjša vpliv zavestnih obrambnih mehanizmov, ki sicer filtrirajo ali omejujejo dostop do določenih vsebin, kar omogoča lažji dostop do globljih čustvenih plasti, implicitnih spominov in telesno shranjenih izkušenj ter njihovo bolj spontano procesiranje. Takšna stanja so povsem naravna in podpirajo avtonomno regulacijo in čustveno predelavo, saj omogočajo procesiranje in integracijo izkušenj na nezavedni ravni, izven običajnih zavestnih obramb psihe (Oakley & Halligan, 2013).

Globlja regulacija in predelava izkušenj se pogosto ne odvijata na ravni zavestnega nadzora, temveč skozi spontano in avtonomno delovanje telesa.

Literatura

1. Bremner, J. D., Randall, P., Scott, T. M., Bronen, R. A., Seibyl, J. P., Southwick, S. M., Delaney, R. C., McCarthy, G., Charney, D. S., & Innis, R. B. (1995). MRI-based measurement of hippocampal volume in patients with combat-related posttraumatic stress disorder. American Journal of Psychiatry, 152(7), 973–981.

2. Farb, N. A. S., Segal, Z. V., & Anderson, A. K. (2013). Mindfulness meditation training alters cortical representations of interoceptive attention. Social Cognitive and Affective Neuroscience, 8(1), 15–26.

3. Garcia-Argibay, M., Santed, M. A., & Reales, J. M. (2019). Efficacy of binaural auditory beats in cognition, anxiety, and pain perception: A meta-analysis. Psychological Research, 83(2), 357–372.

4. Lehrer, P., Vaschillo, E., & Vaschillo, B. (2003). Resonant frequency biofeedback training to increase cardiac variability: Rationale and manual for training. Applied Psychophysiology and Biofeedback, 28(1), 1–16.

5. Maxfield, M. (1990). Effects of rhythmic auditory stimulation on EEG and subjective experience. Journal of Music Therapy, 27(4), 218–231.

6. McEwen, B. S. (2007). Physiology and neurobiology of stress and adaptation: Central role of the brain. Physiological Reviews, 87(3), 873–904.

7. Neher, A. (1962). A physiological explanation of unusual behavior in ceremonies involving drums. Human Biology, 34(2), 151–160.

8. Oakley, D. A., & Halligan, P. W. (2013). Hypnotic suggestion: Opportunities for cognitive neuroscience. Nature Reviews Neuroscience, 14(8), 565–576.

9. Picard, M., & McEwen, B. S. (2018). Psychological stress and mitochondria: A systematic review. Psychosomatic Medicine, 80(2), 141–153.

10. Porges, S. W. (2011). The polyvagal theory: Neurophysiological foundations of emotions, attachment, communication, and self-regulation. W. W. Norton & Company.

11. Sapolsky, R. M. (2004). Why zebras don’t get ulcers (3rd ed.). Holt Paperbacks.

12. Satpute, A. B., & Lindquist, K. A. (2019). The neural mechanisms of interoceptive awareness. Trends in Cognitive Sciences, 23(5), 360–373.

13. Shaffer, F., & Ginsberg, J. P. (2017). An overview of heart rate variability metrics and norms. Frontiers in Public Health, 5, 258.

14. Thayer, J. F., & Lane, R. D. (2009). Claude Bernard and the heart–brain connection: Further elaboration of a model of neurovisceral integration. Neuroscience & Biobehavioral Reviews, 33(2), 81–88.

15. Thayer, J. F., Åhs, F., Fredrikson, M., Sollers, J. J., & Wager, T. D. (2012). A meta-analysis of heart rate variability and neuroimaging studies: Implications for heart–brain integration. Neuroscience & Biobehavioral Reviews, 36(2), 747–756.

16. Videbech, P., & Ravnkilde, B. (2004). Hippocampal volume and depression: A meta-analysis of MRI studies. American Journal of Psychiatry, 161(11), 1957–1966.